Nikoli še niste videli česa takega, kot ravno danes. Nobena stvar se ne sveti tako kot prav Norhavs na vrhu hriba. Kako to, si lahko zlahka predstavljate. Kajpada, vsak dan ga loščijo kot čistokrvne siamske mačke in potem drgnejo tista ogromna ogledala, da pridobijo dovolj sonca v opustela srca.
Prepričujete se, da so želje posameznika enako pomembne kot želja množice. Zlomek je, da vam gredo želje ostalih blazno na živce, najraje bi jih kar eliminirali. Ni vam treba igrati asketa, da bi skužili tisto o vzajemnem mišljenju drugih o vaših željah. Če se vam po Čarovnikovem vajencu ne kolca, vam ga Črna vdova garantira.
Kar naprej jamrate, da vam za branje zmanjkuje časa. Prelisičite eno izmed besed in ji podtaknite drugo, da vam recimo za službo zmanjkuje časa. Boste videli čudež pri Kobaridu, branje se bo samo naselilo med vas in vas pogoltnilo kot Luknje posrkajo sir.
Za Prešernovo si privoščite oddih v kakšni inštituciji za duševne zadeve, kak muzej ne bo odveč, galerija še manj. A do tedaj je še daleč, zato si predočite seznam čtiva, ki ga sramežljivo skrivate pod preprogo. Začnite kar s Terezijevimi dojkami.
Vreme bo dobrovoljno naklonjeno tistim, ki jih ne marate. Začnite jih marati, saj vas lahko sredi najhujših neviht spravijo na suho. Največji vtis na vas bo napravila Analfabetka, drugače Sara. S svojo neizprosno okrutnostjo bo amputirala krdelo preizobraženih pametovalcev. Pustite se sanjam in si recite: Moje je maščevanje.
Tokrat bo šlo skrajno na tesno. Ne bojte se prihodnosti, slabše pač ne more biti. Držite se zlate rečenice, kdor prelaga z danes na jutri, je keramičar. Pazite, da ne prestopite Roba zemlje, saj se ob nabrušenih bogovih kanite porezati.
Saj ne, da bi vas resnično zeblo, pogrešate tople dni na plaži, po parkih, magari na avtoodpadu, samo da bi se izmaknili sosedovemu dimniku, ki vam, nebrojnim priporočilom navkljub, nesramno puha v obraz. Preselite se v Avgust, ni važno čigavega, lahko zaprete oči in si predstavljate, da ste Oktavijan, ki bere Escherjeve konstrukte.