Tudi vas neprestano gloda, zakaj imajo sosedje vedno lepšo travo? Saj bi kaj rekel, a sem prepričan, da vaš prvi najljubši pesnik ni bil France Balantič, temveč ste retrogradno presegli estetiko grdega, vse tja do vodvila. Ni kaj, srečo imate, tako s travo kot s Habsburžani, ki vas ne bodo pustili hladnih.
Novodobne lučke, s katerih ogledom boste doma privarčevali pri štromu, pofočkajte na Živi ogenj gledališča. Tam najdete vse, kar vas bega in spravlja v zadrego, tudi Andre Rieu vas ne more bolj izprazniti, kot vas teater lahko zdrobi. Biti izgubljen je pol poti do Parnasa.
Če je Márquez pisal o Stotih letih samote, pa nam domači matador govori o nečem bistveno bolj krajšem. O Enajstih mesecih žitne kave, ki jo je srebal, dan za dnem, noč za nočjo. Bil je pozabljeno strašilo na polju pokošenega žita.
Branje v naravi do nadaljnjega odpade. Sezona klopov, komarjev in ostalih nebodigatrebežev nas sili ostati doma, med štirimi stenami, z vklopljeno klimo. Da se bomo počutili bolj žive, bolj blizu avanturi, berimo Egipčana Sinuheja.
Začeli se boste zavedati, da je videz mnogo pomembnejši od vedeža. Pa ne tisti površinski, ampak tisti, ki se skriva pod gladino šminke in ga lahko prepoznamo po debelini nanosa. Debelejša je plast, večja je praznina in več možnosti je, da posodo napolnite, kar je drugega, je zgolj Pasja sreča.
Kot Ostržku zraste nos ko laže, tako vam zrastejo oči, ko vam povedo, da smo dobili najnovejši, že 15. del priljubljene serije Zbornice zdravstvene nege, tokrat naslovljen Medicinska sestra in pacient – partnerja.
Nihče vam ne bo zameril, če mu boste rekla, da je butast. Razen, če nima smisla za humor in se bistveno premalo ceni, da bi vsako izjavo doumel dobesedno. Vsi smo kdajpakdaj takšni, hvalabogu; Oshova Ustvarjalnost.