Včasih smo ob tem času začeli počasi, kakor kače, pregrevati svoja telesa, razglabljate, zdaj pa se zapiramo v slonokoščene stolpe ohlajenih bivališč. Bržkone smo tako bliže jamskemu človeku kot homo computerusu, s katerim se tako radi identificiramo. Ni kaj, presegli smo žival in postali Homo sucker. Najbližje, kar smo sposobni.
Še enkrat premislite, preden popolnoma zavrnete povabilo. Odhod ob 16. 50 bo pravšnja stvaritev vaše lastne avantgardnosti, da pridete nazaj na lastni tir samoizpolnitve. Le ne nadejajte se, da boste pojme, ki jih hočete doseči, našli pod enakozvočnimi naslovi knjig. Iščite v glasbi, med podobami in med ljudstvom, le Pazite se psa.
Mož, ki je umrl dvakrat opisuje dvoživko. Natančneje gre za pripoved o veliki žabi, ki umre ob suši. V življenje ga obudi veliko deževje indijanskega poletja. Žaba sedaj nima druge izbire kot da umre še v drugo.
V času, ko ljudje spremljajo in komentirajo, se hudujejo in obožujejo športna in celo glasbena tekmovanja, se vi naprezate za nečim, kar ima vsaj smisel – prebrati vseh 10 nominirancev za nagrado kresnik ter potem, in šele potem, stiskati pesti za svojega favorita.
Nič več vas ne more vreči s tira, saj strogo budovsko zrete v svet, pa še pomlad je. Saj ravno zato. Ni se razvil najprej metafizični nihilizem in iz njega izšlo Iskanje pristana. Preveč matematičnih obrazcev utegne zmesti še takega zanesenjaka kot ste vi.
Vsi se sprašujejo, kje in kdaj in kako in s kom bodo kresovali, vi pa kurjenja ognja ne marate. Preveč vas spominja na zločine poljskih duhovnikov, ki so ogenj hranili s knjigami Harryja Potterja.
Kakorkoli, sanje o realnem vas ne bodo presenetile, kvečjemu utelesiti vam jih ne bo uspelo. Zato se postopite jemati prava zdravila. Lekcija mrtvega jezika bo za prvo silo, dokler ne dospete v Piranesi.