Nehajte se sprenevedati in pokažite neoliberalistični leibnizovščini sredinec. Ne zasluži si vašega spoštovanja. Nič več. A, saj veste, zato je treba zmočiti taco in oditi iz Izgubljenega raja, ne glede na to po katerem peresu: ustripljenem Audella Pabla ali tistem, ki ga je upodobil Mlinarjev Janez.
Pa kaj potem, če se vsi ozirajo za vami in iščejo svoj odpadni element. To je njihov problem, zberite se in berite O poeziji, o tej nekdanji religiozni panogi, ki jo je brezkompromisno preplavila znanost, z Zolajem na čelu. Pustite dihati listu in svet bo obstajal tudi brez vašega angažmaja.
Verjeli ali ne, spet se je zgodilo. In verjetno se bo še. Ni nas še dobro udarila toča, ni še korona zapustila Kranjske, ko je Ivan Sivec spet napisal novo knjigo, tokrat z naslovom Brezdomec: Bajke in povesti o Janezu Trdini.
Fižolozofija je tisti onomatopoetski pojav, ki skrbi za zvoke ugodja ob branju posebej ljube literature. Ni brez povezave z zlo glasnim mačjim predenjem.
Razveselil vas bo nenavaden obisk, ki pa ne bo imel človeškega obraza. Prišlek bo nek vam že od nekdaj zelo ljub pojem, ki se ga ne da kar tako stlačiti v furgon. Prav ste ugotovili, ne gre za Drobnarije, gre za nerazrešeno stanje iz preteklosti, ki vam ponovno ponuja roko. Tokrat ne smete zamočiti.
Kdor ne bere naj ne sere. Reklo, ki bi ga morali zapisati tako v ustavo, kot v Konvencijo o varstvu človekovih pravic temeljnih svoboščin.
Nebo se vas bo usmililo in vas izpljunilo iz svojega smrtnega objema v Istanbul, Istanbul, pa četudi samo alegorično. Ne, ne gre za zatipk, zgolj za javnomnenjsko raziskavo o vplivu geminacije na slovenskem Štajerskem gre.