V tednu, ki prihaja, bo vam – vodnarjem – šla človeška usmerjenost nase še posebej na živce. Dovolj imate vseh politikov, športnikov, humanistov in drugih šarlatanov. Posezite po delu Skrivno življenje dreves P. Wohllebena in spoznajte, kaj imajo povedati drevesa.
Kar naprej jamrate, da vam za branje zmanjkuje časa. Prelisičite eno izmed besed in ji podtaknite drugo, da vam recimo za službo zmanjkuje časa. Boste videli čudež pri Kobaridu, branje se bo samo naselilo med vas in vas pogoltnilo kot Luknje posrkajo sir.
Ker morate po zakonu vzeti vsaj 2 tedna dopusta, lahko realno gledano v tem času preberete kakih 22 do 24 knjig. Čisto potiho se spravite na soloplažo in uživajte.
V kolikor nameravate ponovno brati Don Kihota, si med pavzami oglejte domače videe rakunov v bazenu. Nekako pomaga, da gremo nazaj za knjigo za zadnjih 100 strani pred spanjem, nasmejani.
Spustite puščice napuha in se usmerite na vzhod. Tja so uperjeni prsti velepomembnih materialistov in odločevalcev usod. Glejte jim pod prste, da ne bodo goljufali. Itak bodo, samo ne dopustite jim, da bi se raztegnili izven svojih okvirov, kot Penelopin prt. Nato poglejte v nebo. Če vidite rdečo barvo, ste na konju, če modro, ste na psu.
Diana Gabaldon je med počitnicami šla na Škotsko in se počutila kot Tujka, Olga Babnik pa je, denimo, prav tako obiskala Škotsko, le da od takrat govori o Škotskih koreninah. Od kje taka razlika? Morda bi o tem veljalo napisati knjigo ali dve.
Da je Tone Hočevar član Kosmate druščine, vas niti slučajno ne intrigira toliko kot to, da je Cilka Žagar zapisala Levo krilo – desno krilo, ista ptica, ali celo, da je Vonj po strahu lažji od Teksta Dmitrija Gluhovskega.