Naredili ste točno to, kar so od vas pričakovali. Kot veste, to ni nujno dobro. Naslednjič bodo pričakovali več in nikoli jih ne boste mogli zadovoljiti. Pošljite vse skupaj nekam in začnite pisati Avtoportret z rojem čebel. Potem boste pa vi lahko pričakovali.
Vajeni ste uživati v hrani, neznansko radi se namreč sladkate in solite in poprate po svojem okusu. Saj veste, da včasih malo preveč date na to in imate tudi slabo vest, a ker vem, da je skušnjava, kakšna je Grmada v pristanu, prevelika, zrihtajte vse potrebno za v Trst.
Ne grizite si nohtov, zlasti če niste kitaristka, s tem ne boste ničesar dokazali, ne sebi, ne drugim. In, saprabolt, prenehajte z odžiranjem ustne votline, uporabite zobe za kaj koristnejšega, denimo za trganje Izgubljene časti Alison Klein. Ne veste, kdo je ona? Nič ne de, vse poizveste v pravem času.
Težko se boste izmotali iz kočljive situacije. V bukli za splošno vedoslovje in samopomoč sem prebral, da bi vam gordijca uspelo prerezati s humorjem. Ko jebe Kraj, kjer se izpolnijo vse vaše želje, če do njega rabite dolgocajten Obvoz in vas dotlej že vse mine.
Pa kaj, če ste v mlajših šli zlahka na Avtoštop, zdaj pa vas vrže s tira en navaden Ringlšpil. V štacuni je vaša najhujša bojazen, da bi prišli na blagajno z izdelkom Brez črtne kode. Zavrzite vse črtaste pižame in težava bo izginila, najkasneje takrat, ko se boste potopili v Veliki spanec.
Bili ste že na dobri poti zaupanja, zdaj pa tole. Kako le si niste sami mogli predstavljati tolikšnega fiaska. Lepi dnevi v Aranjuezu so eno, Srce v oklepu pa povsem drugo branje. Ne preostane vam drugega, kot da zajašete usodo in razkrinkate Kokoschkovo lutko.
Vedno ste trdili, trdite, da bi morali in da v večini primerov to tudi je, da dobimo, kar si zaslužimo, da smo, počasi, počasi, tako ne bomo nikamor prišli, razen morda v neskončni regres. Vsak od nas biva v tem svetu po svoje. Drži, a kaj vam bo rečenica, če pa so nedavno razglasili Konec panka v Helsinkih. In to vas jezi.
Da bi bil svet brez mobitelov mogoče znosnejši, se vsaj načelno strinjate, čeprav vas oblije zona, ko samo pomislite na večer, ko vam po krokanju odpelje zadnji avtobus, za taksi pa potrebujete PCT. Morda je ravno navezanost na plehke dobrine človeka odvrnila, da bi se izognil pisanju knjig kot na primer Travograd.
Tja do svete Ivete bi vam pa lahko že kapnilo, da je važno Sporočilo in ne same formalne zakonitosti. Ne boste se zmenili za tistih dvajset pod nulo, saj vas bo obsedenost s tem, kateri Pesoev alterego vas poskuša nagovoriti, popolnoma okupirala, seveda s predpogojem sobne temperature v izbi.
Nikdar se še niste počutili tako neznansko udobno, se vam zdi. Morda ste zgolj spustili palico meril, ki je pred nedavnim segala tri pedi pod Olimpom. Nič več vas ne zanima, Ali v nebesih dežuje, saj ste onostranstva prepustili zanesenjakom. Pravilno, obrnitev vase se je nemalokrat izkazala za modro potezo. Praktično nemogoče je ujeti neskončni Drseči svet.
Malo kdo do zdaj vas je resnično pogruntal. Do obisti, da bi lahko rekel: Vse vem o tebi. Tega lahko ravnodušno poimenujete Pustolovec zmote. Zato imajo zgodovinarji fetiš na kadavre, ničesar več ne morejo spremeniti – sami se nahajajo onkraj tega neskončnega regresa.
Končno se boste sprostili in si dali duška Pod svobodnim soncem. V tem obdobju boste napravili svoje prve prave Vezenine. Tako vi. Kaj poreče družba o vsej tej razbohoteni sreči v središču talilnega lonca mizerabelstva, pa si gladko mislite: K**c gleda!