Ne čakajte na dan žena ali na mučenike, da bi podarili bližnjemu kaj lepega. Bodite Jezdec Ute Helmbold in prehitite ustaljene vzorce. Le pazite na deročo Nevo Bronastega jezdeca, da vas ne vrže tja čez kot kakšno Lenoro.
Sonce bo prišlo v konjunkcijo z Neptunom, Luna pa z Merkurjem. Zato se le podvizajte, to je čas nenehnega lovljenja presežne energije. Uskladiščite jo za depresivne dni in se spravite v tok Tranzita izpod prstov Rachel Cusk. Ne čakajte na prevod, kajti vlak lahko odpelje.
Nenehno se obremenjujete s storjenimi napakami v preteklosti, ki se ravno zaradi negativne selekcije samo množijo kot gobe po dežju. Na pustni torek izkoristite Luno v ribah in retrogradni Merkur za ustvarjalnost. Zgrabite Vaje v pozabljanju za roge.
Tekate z žurke na žurko, kot bi živeli le do naslednjega solsticija in ne odhajate domov, preden ne zapojete tiste znane: pet, šest nas tu visi, čez dan pa se počutite kot na Vešalih. Do naslednje soareje ste že povsem naštelani, vsaj Kurenta je treba zaliti, če ste že cankarjevo leto prespali.
Gledate poročila, v njih vsak dan Škandal nad škandali. Od vseh napihnjenih presežnikov vas boli želodec, saj vas etični čut opozarja na alarm, zlasti po aferi sendvič. Samo čakate, kdaj se vam bo v posteljo prikradel kak Leviatan, vas prijazno potrepljal in vas rotil, da potrebujete nov izdelek za boljšo prebavo.
Vsi mislijo, da je pomlad že od pradavnine čas odrešenja mukotrpne podhladitve. A te zadnje čase sploh ni, komarji vam že letajo po stanovanju, kot bi se odpravili le na kratek dopust. Zimska melanholija se preobrazi v pomladansko utrujenost in Pomladni dan ni nič drugega kot zatišje pred nevihto. A vseeno, brez poetičnega se vam nič ne zdi vredno.
Zavezani celostni umetnini današnjega časa, na katero se lepijo vse sorte vedoslovci, se vrnite v čas žlahtne komedije Groucha, Chica in Harpa, svete trojice vodvila. Nikjer drugje, tam boste izvedeli, Zakaj je imel Marx prav? Nenazadnje je bil po mnenju mnogih inkarnacija Jezusa.
Terryja Eagletona zagotovo poznate, ali ste vsaj slišali zanj. Njegovo Upanje brez optimizma ni iz trte izvito, saj v njem ohranja krščansko upanje in ga zapelje v smer mimo golj’fivega iluzionizma, da je ta svet najboljši vseh Kandidov. Poskusite. Kdo vam lahko očita dober okus?
Pust je v izteku in vi se ne morete odvaditi božanskega okusa dobrot, ki ga prinaša s sabo. Mastnih in oplemenitenih sladic tega časa, opazovanje ljudske izvirnosti. Kdo bi si mislil, da je sosed tako izviren, vi pa … no, podaljšajte okus in se podajte v reševanje kriminala Po sledeh marmelade.
Se še spomnite matematičnih ur, ko ste dali številke malo na stran in pričeli z utemeljevanjem z besedami po smislu: a se nahaja če in samo če … kar vas bolj spomni na Legendo o svetem Che. Če greste še dlje, pridete do ako-punkture. Ni se vam treba izmišljevati besed, samo poiščite Saro Špelec in njen Če.
Opažate, da imajo učitelji vedno manj besede, da jim jo odrekajo ministri, starši in celo učenci, ki so zaščiteni kot kočevski medvedje, a še vedno prihaja do zlorab. Tako se pojavi kak dominantni ravnatelj in skozi enoumje pricurlja kakšen obupan zapis učiteljice. Vse to bi bilo lahko povsem drugače, kot ve povedati Nevedni učitelj Jacquesa Rancièrja.
Po veselih pustnih rajanjih, po morju zaužitih krofov in vsemu mesovju, med katerim izstopa vam ljubi tatarski biftek, sledi Tatarska puščava odrekanja, čakanja na boljše čase in hkrati čiščenje organizma do pepelnične srede. Potlej pa spet vse od začetka. Ne žrite se, časa sploh ni.