Teden ste začeli z lahnim uvodom v pripravljalnico za delo. Luna vedno bolj crkava, Čeprav seveda niste nikakršen sanjač, da bi se pustili zapeljati čudnim duhovom, ki mnogim predavajo o vstajenju. Je že res. Luna bo crknila, kot vse ostalo, a potem se bo rodila nova, Modra luna.
Dogaja se vam, da berete neko zgodbo, a se vam zdi presneto znana. Roman je izšel lani, pri znani slovenski založbi in sploh ne, da bi bil dolgočasen. Le tako šekspirjansko prekopiran je. Se ne spomnite? Nič za to. Saj veste, kaj pravijo, ko se ne naprezaš, te samo zateče. Sezite po Izvirniku in izvirniki bodo začeli kar sami izletavati.
Nekoliko se je ohladilo, a vi ne stojite križem rok. Vsako jutro potelovadite in preskrbite svoje telo s prepotrebnim migalnim obrokom. Prav s tem ste prišli v formo, da prisluhnete tudi odsevom oblik drugih stvari. Pred desetletji je temu znal streči Jože Udovič s svojo knjigo Oko in senca. Nada Kavčič s tem nadaljuje, le da v časih poblagovljenega zijanja ponovno stavi na sluh. Uho in senca, torej. Pa dober tek.
Hahljali ste se ob branju renesančnih piscev, od filozofskih traktatov do leposlovja. Še posebno se vam je v dušo vtisnila Mandragola Niccola Machiavellija. Ta teden lahko podoživite te prijetne občutke z nekoliko spremenjeno Mesarjevo mandragoro. To bo smeha.
Koliko rdečih barv poznamo, vas je prešinilo. Cinober, karmin, vinsko rdečo pa bordo rdečo, švedsko rdečo ipd. A ste že slišali za Gnilo rdečo? Zagotavljam vam, da ne gre za španski bezeg iz Murgel, kot bi utegnil kdo prehitro sklepati. Baje gre za paradajz, ne tistega iz Miltonevega epa, pravi paradajz, ki nam ga skušajo podtakniti na krožnik. In gnila ni toliko barva sadeža kot slabi nameni prekupčevalcev.
Kot zagrizenim pripadnikom žanrske literature, podžanra znanstvene fantastike, morate obvezno čez vse knjige Stanisława Lema, zlasti tiste, prevedene v slovenščino. Njegova obletnica se, kot veste, nezaustavljivo bliža. Ako vam ne znese, preletite vsaj eno, denimo Večere na pristavi blizu Dikanke. Da to ni on? Aja, pardon, je pa njegov rojak Niko, ki vam je vse prej kot Tujec.
Sovražite ljudi, ki kažejo s prstom. To je skrajni odraz nedoletnosti, čeprav so še drugi pokazatelji neumnosti. Zdi se vam, da bi se v družbi dali vsi prepiri rešiti z besedo, brez primitivnih gest in pretepov. Dragi moji, življenje ni samo Vihar, je tudi Tisto, česar ne moremo podnasloviti pravljica.
Ker se nahajate v luni v strelcu, imate odprta vrata na vse strani. Zato so dnevi primerni tako za obiske kot za urejanje nedokončanih zemljiških poslov. Če pa bi malo pobrskali po Farmi, saj vem, no, a bi vseeno dosegli resnico spoznanja: Človek je več.
Končno se je vrnil vaš neusahljivi spremljevalec, humor. Po obdobju Iz podtalja ste se kot kak Aladin s čudežno svetilko vrnili v svet Kratkih odgovorov na temeljna vprašanja. A ne veselite se preveč. Tudi to delo je vse prej kot praktično. Praksa je posameznik, teorija je umljenje neodkritih civilizacij. Sploh pa, humor ni kaj drugega kot praksa v teoriji.
Ljudje se delimo na pasjeljubce in na mačjeljubce. Tako si tipologijo življenja razlagajo nekateri. Tretji pa ne marajo ne prvih ne drugih, ampak ljubijo mrčes, muhe, pajke in sploh vse, kar ni povezano z normo. “Kaj pa Mizantrop?” se sprašujete. Sovraži zgolj svojo vrsto, ali mu morebiti zleze pod kožo kakšna kobilica ali Stenica?
Ob branju dopustniške literature ste se začeli počutiti povsem kompetentne borce Na lovu za zlom. Nič hudega. Saj veste, kaj pravijo, da so tudi knjige samo opoj, le da pustijo trajnejši pečat. Gospa Bovary in Don Kihot sta dober primer.
Odštevate zadnje dneve dopusta, kmalu boste začeli s preštevanjem ur. Saj v službi ni tako hudo, mar ne? Razen, kadar je za po … dit. To je tako imenovano Vprašanje Bruna. Njega lahko vprašate, kako je biti Bruno, nedeljski otrok, kako gorak je ogenj in še vse kaj drugega. Po tem vam bo mnogo lažje, verjemite.