Nočna mora, ki to ni. Besni skačete po parkirišču in razbijate avtomobile. Kje za vraga je gozd, povsod je le beton? Ni ga, posekali smo ga, za še en trgovski center. Vendar pozor, F.H. Naji, širi govorice o Zadnjem gozdu. Storite kar je potrebno, da pridete tja. Govoril sem. Hauk!
Kako Marko Radmilovič reče biku na kolesu? Kolesar. Če pa se želite imenovati rdeča nevarnost, bralni cikel, bikolo ali kaj podobnega, si morate to zaslužiti. Pasti s sobnega kolesa in upati, da vas sosed, ki je po naključju pisatelj, opazi. In ovekoveči. Zna trajati. Še dobro, da ste trmasti.
Prodajalci megle so doma iz barja. Meglo so prodajali na sončno stran, že stoletja preden se je pojavil vinar Slavko Pregel. Le ta je, o omenjenih mešetarjih, predhodnikih delničarjev, napisal knjigo. Jo bodo pravi Prodajalci megle brali?
Kar se začne z nasmehom se konča s smehom. Ali solzo. Ali smehom skozi solzo. Morda v trenutku nasmeha ne bi smeli razmišljati o drugih, bolj žalostnih občutjih. A kaj ko je kršiti prepoved in zdrav razum, slajše od bele čokolade.
Kot kak volk radi kažete zobe, v svoji prestrašeni duši pa upate, da vas nekdo nežno pogleda in dahne buci buci. Ta nekdo je nihče drug kot Christoph Ransmayr, avtor Atlasa rahločutnega moškega.
Ob 5.30 boste vstali Proti svoji volji. Bili 12 ur v službi Proti svoji volji. Prišli domov in se družili Proti svoji volji. Ko bodo šli končno spat, boste vi še malo brali, in sicer Proti svoji volji Shirley Jackson.
Ste se kdaj vprašali kaj ima v ustih tehtnica? No, teta Agata se je. Prišla je do spoznanja, da je predmet za mazanje masla, obenem tudi orožje za trganje pisemskih ovojnic. Pronicljivo. Svoje ugotovitve je Tomažičeva strnila v učbeniku Nož v ustih.
Vsi se bojijo vaše lucidno strupene ter karseleda prijazno zlobne Osti, le Josip Majhne pesmi.
Kako je možno, da najbolj znana metalka kopja ni strelka? Ni, je pa skoraj, kar pomeni, da morebiti pa je strelka. Samo preveč površna. Nenatančna. A tako je Resnično življenje zmeraj blizu naših ciljev, nikoli v tarči. Hm, razen, če je strelec i-Gale?
Ko po strmini divjate, vas prijatelji sprašujejo, kam le kam rineš, trmoglavec butasti, toda vam ni mar. Tudi ko udari strela, vi še kar divjate, Ko pa udari Gromska strela pričnete bežati. Toda za vas je to normalno, ne res?
Arhipelag vaših travm se drži vode kot robček solz sredi žalostnega filma. Nekaj posebnega ste. Že kot otrok ste dajali prednost Saltikov-Ščedrinu pred Tolstojem. Morda bi morali tudi živeti drugje. Npr. na Otočju drugačnega življenja.
Zakaj literatura tako vztrajno ignorira lignje? Da ni v ozadju kaka zarota? Skrivnost, ki ji ni dano biti razkrita? Ujeta v kamen, s pogledom na reko? Berimo Markusa Zusaka in njegovo izpoved Fant, ki je postal most.