Kot progresivec zagotovo veste vse o Russolu, Boulezu, Racmaninovu, Cageu, Globokarju, Lebiču in podobnih razbijalcih. Zatekel vas je čas, da preizkusite Busonijevo reklo »nazaj je naprej« in greste na kavo s prvo opero, orgelskimi harmonijami in poročno koračnico. Vse to in verjetno še kaj najdete v Snojevi Umetnosti glasbe.
Kar naprej tuhtate, kdaj se je vse skupaj začelo. Na začetku je bila luč, pravijo eni. Drugi trdijo, da so prapočela štiri. Čez čas so se panegiriki polagoma sprevrgli v brezobzirno kritiko in s tem so se rodile novodobne hvalnice norosti, brezbrižnosti, počasnosti, melanholiji in še bi se našlo tovrstnih laud. Ni hudič, da ne bi bila ena prav vam pisana na kožo.
Koliko veste o Ivanu z Rožnika? Premalo? Zadnji čas, da ga pobliže spoznate. V poplavi del o njem lahko izbirate celo slog: Grdinovo preudarno razvejano skladnjo, štefančičevski blitzkrieg, Smiljanić-Vurnikove ironične odtenke ali multikulti zbornik Harlamova. Ker vedno naredite vse po svoje, boste izbrali Ježevo Stanko Vraz in nacionalizem.
Vse naokoli opozarjate, naj se za vraga že zaščitijo na spletu, naj ne objavljajo vseh podrobnosti, kam gredo (tatovi ne mižijo), slik svojih otrok in naj si namesto fejsbuk pasivnosti raje priskrbijo kakšno dobro knjigo, denimo zelo kratek uvod v Zasebnost.
Vedno hočete biti glavni, imeti zadnjo besedo in vse, kar je v tem peharju. Mar ni že skrajni čas, da se preselite na drugo stran in se vživite v vlogo opozicije? Kako biti Žižkov nihče ali Rimbaudov jaz je nekdo drug ali pa vse v enem zamahu. Lotite se Pevčeve Kako postati nihče.
Po mestih se je dodobra razpasel vonj po svetlobnem onesnaženju, tudi na vasi ni nič drugače. Vsaka druga hiša se kiti z (ne)okusno poetiko. Ne sekirajte se preveč. Zazrite se v nostalgično antiutopijo Res vam hvala Marka Vidojkovića.
Ne marate psov, saj vas je v mladosti en nehote popadel. Bil je še mlad in trapast. Podrl vas je na tla, a gotovo ne iz zlobe, rad bi se igral. V vas je začutil sebi enakega in je šele razvijal občutek za mero. Čas je, da končno premagate strah. Poskusite z Blatnikovimi Ugrizi.
V času razpršene pozornosti ste si končno priznali, da si nalagate preveč. V knjižnici se napokate s knjigami, ki potem doma ležijo vsenaokrog. Od vsake si zapomnite zgolj to, ali ima grdo ali lepo naslovnico. Negotovosti navkljub sezite po pesniškem prvencu Katarine Gomboc in se prepustite. Saj veste, kako gre to: manj kot vas je, bolj ste vi sami.
Ste brali Lautréamontove Speve ali Baudelairove Cvetke ali morda Zverjad Maje Novak? Kakorkoli, avanturistični kot ste, vas prav nič ne more odvrniti, da bi svojo poskočnost kombinirali s prvencem Eve Markun s pomenljivim naslovom Menažerija.
Kot dober matematik vedno iščete nove izzive. Zato vam dešifriranje naslednje pesniške zbirke ne bi smelo delati večjih preglavic. Razen če prvi del naslova pomeni čisto nekaj drugega, kot je pri takih zbirkah v navadi in namesto časovne koordinate označuje glagol premikanja po zraku. Preverite, kdo ali kaj Leta v oklepaju. Barbara Jurša, morda?
Ne verjamete internetnim zdraharjem, ki rohnijo nad vsem, kar je za odtenek presvetlo ali presivo. Stavim, da poznate vsaj enega takega »domoljuba«. Če se vam ljubi spreminjati svet, mu predočite Arabca prihodnosti. Lahko se ga lotite sami. Vendar pazite! Če se ga dotaknete, vas mogoče ne izpusti, vse do zadnje strani.
V zadnjem času se vedno bolj zanimate za paranormalno. Zagotovo ste slišali za Lazarja, ki je bil mrtev, nato pa je nekdo tlesknil s prsti in možakar je oživel. Dobesedno. Pa ste kdaj razmišljali, kakšen hit je moral biti ta tip za ženske? Morda se skriva namig v knjigi Lazarjeve ženske Marine Stepnove.