Ko boste te dni prečkali Ljubljanske ulice, ne boste samo Dobra družba anorganskim elementom mesta, ki so v znatni manjšini, temveč Heroji nekega trenutka. Tako se boste počutili ob trumah migrantov s podeželja, ki so prišli gledat Zgodovino svetlobe, po domače: lučke.
Ne morete se spomniti, kdo je Ta punca s knjižnega sejma. Nekoliko obrnite mišljenje v smer, ki jo v glavi držite z označbo: cenzurirano!!! Ste našli? Kako ne? Saprabolt, to je vendar Dekle, ki je živelo dvakrat. In to še preden je prišlo na Mačje pokopališče.
Zazrti ste v tla. V sredo vam Merkur napoveduje Pot do neba. Ne tistega sinje modrega za soncem ali sovražno sivega ob neurjih. Še manj onega, ki kakšni neumnosti prepreči, da bi izletela iz ustne votline. Ta pot je pot Brez kategorij in stokrat prežvečenih osmišljanj. In nanjo lahko stopite zgolj in samo: Vi.
Ni se še stemnilo, Proti večeru gre in dan se je že nagnil, a nikar Ne sprašujte za pot, saj so dandanašnji Kažipoti samo še Očarljivcu po okusu. Nekega decembrskega dne boste raztolmačili 55 Zakopanih laži in si rekli: Vse je mogoče, Dovolj!
Veselili ste se zadnjega meseca v letu, da se boste lahko končno malo podružili s Karlom IV. in vsemi tistimi, ki so znali Živeti v socialistični Ljubljani. Potem pa vas razkuri nek Ljudomrznik na tržnici, da vam tudi Štefančičevi The greatest hits ne prepodijo Skušnjave, da bi ga naučili kozjih molitvic.
Kot listja in trave, ko ste obiskali letošnji knjižni sejem. Pa ne knjig, ljudi in osnovnošolcev, ki so begali kot zmedene kokoši in delali nič manj kot dren. Zdaj pa se umirite, pretres je minil, skuhajte si svoj najljubši čaj, si ga nalijte v najljubšo skodelico in se ga zadenite z Listi trave.
Kaj pa počnete? Brskate po spletu, da bi tistim, ki imajo že tako vsega dovolj, nakupili ravno tisto, kar najmanj potrebujejo. Nekdaj bi temu rekli blasfemija, danes omiljeno dobro integriran potrošnik. Pa dajte no, če že ne uspete prebrati Spečih metujev Ade Škerl, se pojdite raje Ristanc čez pločnik.
Kako ironično se vam zdi te dni govoriti o Mestu na vodi, ki se v jesenskih in pomladanskih nalivih spremeni v en sam most vzdihljajev. A vendarle, krivda privlači. Kot denimo Petra Rezmana je začaralo malo plejado umetnikov od Manna, Brodskega do Javiera Mariasa in številnih drugih.
Sprijaznili ste se, da kljub deževju, ki bo opralo svinjarijo, Ministrstvo za najvišjo srečo pri nas ne funkcionira. Na to vas je kot strela z jasnega opozoril Čebelar iz Alepa, še prej pa vas je zadela Rumena puščica. Ta bolj kot na Amorja in psiho spominja na žuto monarhijo in rumeno mrzlico.
Navlekli ste si v stanovanje vrečevja čtiva, pa ne veste, kje začeti? Hja, najbolj, da na začetku. S kakšno lahkotnejšo V zagovor svojeglavih. Te konec je kompatibilen sedeminštirideseti strani Verige globalnega kapitalizma, te pa se razklenejo v Stupičinih Točkah izginjanja. Tako navsezadnje počnejo vsi Normalni ljudje.
Debelokože vas le malokomu uspe pritirati do roba. Pa ste prepričani, da ste v popolnosti seznanjeni s tem, kaj Rob sploh je? Niste povsem gotovi, kajne? Rob je lahko kraj na obronku Mišje doline, lahko je Divjad, ki vam je prerešetala avto ali kaj povsem drugega. Zdaj veste, lahko pa se zatečete v Lacanova »zarečja«, da je vse skupaj zgolj tisto, česar pravzaprav ni.
Pazite se vseh pikastih in bodikastih predmetov, ne glede na število dimenzij. V drugem primeru vas bo začaral Umetnik, ki se je igral z luno. Poti nazaj ne bo več, ali pa bo izredno zahtevna. V primeru, da se vam to vendarle zgodi, natančneje, da vas je goli videz opetnajstil, se posvetujte z Delci svetlobe Lenarta Zajca.