Še prejšnji teden ste se počutili, da boste kolepsnili že pred prvim novembrom. To bi bila strašanska škoda. Ne bi se vas spomnili kot vseh ostalih, ki si želijo mir. Na srečo se ta scenarij ni izšel. To bi izgledalo približno tako, kot če bi umrli pred penzijo in potem zahtevali procente, svetega Petra pa bi prosili, naj vas priporoči. Kdo bi si mislil, da se bodo dnevi kdaj skrčili v takšno večnost. Čas za Plan B nekoga, ki vidi, Boštjan Videmšek.
Ne mažite si prstov z zastrupljenim Foucaultovim nihalom. V časih zaprepovedane bližine se raje lotite originala, Zgodovine seksualnosti.
Vašemu znamenju se bo konec tedna totalno utrgalo. Na žalost ne na slabše. S silnim optimizmom boste prepričevali vse z okrog tri metre lufta, naj tako kot vi vtrajajo z nošnjo mask tudi v postkoronizmu. Ni druge, gre za Eros v ujetništvu.
V zadnji misli se vam je razkrilo, da vse bolj padamo v ježovščino, če nismo že ena njegovih inačic. Postajate vedno bolj simbol – Kovač anarhist. A zvezdogledi in pratikarji moramo ubirati bolj ezopske prijeme, če nočemo začutiti bodic. Tolažite se, da je z enega gledišča bolje tako kot vnovično kokodakanje porumenelih naslovov iz bukle.
Levi jo boste tokrat izjemoma odnesli izjemno. Ne trudite se več z Groysem in Rutarjem. Za zaslužno širjenje obzorij si privoščite enega Coetzeeja ali Keteja. Kateri se vam prej prilima na prste.
Po trinajstem septembru se počutite kot prerojeni. Nihče in nič več vam ne more do živega. Z novimi okularji vidite naokrog samo pravljično deželo. Nikjer nikogar. Dozdeva se, da se ta pripovedna realnost odvija v predgrimovskih časih na Otrantskem gradu.
Po krajšem izpadu elektrike se poskušate zbrati. Ne nasedajte televiziji in strašilnim manevrom, za zaščito ste poskrbeli, še preden se je vse skupaj začelo. Pojdite v gozd in se pogovorite z Urošem Zupanom o njegovi novi pesniški zbirki.
Znašli ste se v nezavidajoči dilemi, ali čakati na ustreznejše rezultate in si izposoditi najljubši ljubič v knjižnici, ali nadaljevati filozofiranje s kladivom. Nenavadno, Ni(h)če postaja vse bolj krščanski. Tito je mrtev.
Bojite se, da vas bo oblast zaprla v vašo Graščino. Dajte, no! Saj vendar veste, da niste bili nikoli toliko nespametni, da ne bi vseh svojih prostorov opremili s šibečimi se knjižnjimi omarami in v vsaki je vsaj en izvod Boccacciovega Dantejevega življenja.
Ob polnoči se bo vpliv lune izničil in merkur si bo končno prislužil svojih pet minut. Poiščite Trajnice za pametne lenuhe, vendar pozor, ne hodite na oddelek za male gospodinjske aparate.
V dnevih med svetim Modestom in svetim Krizostomom vas bo dobesedno sezulo, vrglo iz sedla. Ker ne podpirate zapravljanja za kanone, si ne morete kaj, da se ga ne bi zapili. Izpijte do dna, če ne bo pomagalo, škodovalo tudi ne bo, kot ni Primoževa Nova ordnunga.
Sezonsko obiranje klic vas ne bo pustilo ravnodušnih. Ne tajite si, da še tako zanemarljiva reč v zadostni požrtvovalnosti teh glasov, klicočih v puščavi zadobi nespremenljive razsežnosti Kuge.