Kdo se boji črnega moža, niste nikoli izvedeli, dasi ste v kujavniških letih neprestano drajsali to igro. Morda je napočil trenutek, da si ublažite izostanek. Ker ste skeptični do Življenja v gozdu, ubira Državljanska nepokorščina že bolj vaše strune. V gozd pa vas bo slej ali prej pripeljala Hoja. Če ne Kempčanova pa sladki spomin na hojev med.
Po zgražanju nad Nietzschejevim pritlikavcem v Zaratustri si oglejte še vsa drugačna sklenjena gibanja. Na izbiro imate tisti Krog na letošnjem Prangerju, istoimenski ljubič Kroossove ali donkihotska Kroženja Vida Sagadina Žigona. Ker pa ste v izjemni kondiciji, boste Stojo na krogih vsaj povohali.
Kar mislite si, da ste opravili s pravljičnimi števili sedem, devet ali sto. Nak. Dekameron vas je vrgel na rit, a takrat ste bili še mladi. Potlej ste navili obrate na Sto dvajset dni Sodome in bili ste tako šokirani, da vas je zabrisalo v Sto let samote. V tej maniri je sledila rahla nostalgija s Stotimi romani in nekaj komadi in se generično zlije v roman Cecilie Ahern Sto imen.
Prepričani ste, da dober naslov seže dlje od prve žoge. Zato se že debelo uro mučite z naslovom Laži. Seveda je hotel tvorec zavesti bralca in bolj izkušeni razberjevalci besed boste naslov prebrali s prvozložnim naglasom. Kaj pa, če gre za pogovorni izraz kot primernik lahkega, kot denimo zbrkljanka Uroša Praha Tišima?
Želja vsakega posameznika je priti Na zeleno vejo. Če se to komu uresniči, pride ostalim to tuje ugodje silno do živega. Ni čudno, da se jih mnogo gnete Pod zeleno streho prekrito z mahom, ki poleg zatušanih želja tudi onemogoča nova sožitja z naravo, kar pa zagotovo ni namen omenjene knjige. Katere? No, tu pridete na vrsto vi kot predstavnik tretje metodološke paradigme. Namig? Attic.
A dej nehi no, smo poslušali po zvočnikih v nekih sproščenejših in morda naivnejših časih. In res, nismo nehali kot tudi ne pisec Harlan Coben, ki nam v svojem krimiču vsakemu posebej imperativno prigovarja: Ne odnehaj. A s čim naj ne (od)nehamo? se sprašujete. Bogsigavedi, najbrž verjeti vsakič znova, od začetka in podvomiti in tako dalje in znova. Skratka odnehati verjeti iz nage navade.
Komaj čakate dopust, da se vsaj malo odpoveste rutini. Odvadite se biti to, kar ste. Saj niste samo to, kar se boste odvadili, ampak tudi tisto, česar se nikoli ne boste mogli odvaditi. Sliši se zapleteno, pa ni. Kako bi sicer razločili črno od bele, če bi poznali le slednjo?
Se še spomnite, ko ste se igrali slepe miši, ko ste zbegano iskali vsaj eno žrtev, da bi vas odrešila tipanja v temi? Pravilo 5 sekund bo vaša magdalenica na tiste dni. A previdno, spomini znajo biti nemalokrat nadležni, saj nemalokrat razkrijejo kaj, kar bi najraje izkoreninili.
Od tega muhastega vremena se vam že meša. Če ne bi bila nora, bi znorela, si mislite. Vendar vam prihodnosti tako kot vremena ne morem napovedati. Morda boste končali na koncertu Letećega odreda ali v Desinem Odredu. Morda pa se boste celo družili z liki iz Težkomentalcev. Prek fikcije, kajpada.
Zofka je malo popustila s svojo vodno paro ali vlago, kar vas navdaja z neznanskim svetovljanstvom. Nič čudnega, saj ste zlezli iz Podpodja in skušate Slediti neizgovorjenemu na Pranger. Huje kot biti na tnalu je le še nerazmotan klobčič Bachovih Iluzij.
Zdaj pa vse, kar je prav! Vzemite knjigo, prvo, ki vam prekriža pot, pod pazduho in jo podurhajte v park na branje Metke Lampret. Končajte z neplodnim spraševanjem Kam bi dala takle dan. Ko jo preberete, vzemite v roke tisto izpod pazduhe in berite naprej.
Kdaj ste se nazadnje sprehodili po Ljubljani in resnično motrili upodobitveno umetnost? Se spomnite Kopalke v Tivoliju ali Mojzesa na NUK-u? Kaj pa Merkurja na Urbančevi hiši na Trubarjevi? Mogoče? Niti ne? Čaki, čaki? Ah, kaj bi to, preprosto vzemite v roke Ljubljansko kiparstvo na prostem in jo mahnite na potep. Zraven pa lahko primerjate kakšnega vremena je tiskar naslikal posamezen artefakt.