V tem tednu si privoščite knjigo za dušo. Brez heca. Ne gre za nikakršen priročnik, tipa, Kako odrasti, ali, Kako zadovoljiti šefa, ne glede na to, da Srce bije v dvojini, mu posvetite funkcijo pretoka krvi, sami pa se oddušajte Na trati.
Nihče nas pravzaprav ni učil, Kako vzljubimo sebe. Spoznanje tedna vas bo kanček zbegalo, nato pa se boste prepustili toku. Včasih je tako edino pravilno. Ob poplavi ego-nazivov in samoiniciativnih izobraževanj, ostane malo ali nič za spontan jaz, nevpet v golo korist.
Crkavajoči mesec vam ne bo pustil dihati. Gnali se boste kot že dolgo ne, nato pa boste obupano spoznali edino resnico tega tedna: Dolgo smo čakali na dež in vse kar je več, je od hudega.
Za božjo voljo, nabavite si že to Ekstradeviško oljčno olje, da bo vsaj enkrat nekaj izgledalo pošlihtano v konjunkcijo: višina neba, ascendent in dno. V četrtek se bo zjasnilo, kar vam ne bo ponevšeči.
Še nikoli se niste znašli v takšni zadregi, razpeti med dvojezičnost. Nikarte tako kruto do sebe. Sin in sin sta si med britanščino in slovenščino res nekoliko pomensko oddaljena. Včasih je treba samo prestaviti pogled in vzeti stvari takšne, kot so. Sicer pa greh za nekoga, ki ne verjame v sveto spoved, ne obstaja.
Končno boste pogruntali, Kar se začne z nasmehom, se navadno razleze v telenovelo. Nič ne rečem, verjamem, da imate dobre izjeme na zalogi, ampak, priznajte, navadno je tako, da se brez Muje še čevelj ne obuje.
Ne, ne, to niso Klateži, boste vneto razlagali svoji stari teti na obisku. To so v bistvu Kralji, ja natanko tako kot tisti Nazarenec, ki ni mrdnil za zunanji blišč in voh. To so pravi Klateži dharme, ne boste mogli nehati prepričevati nekoga, ki pod dobro knjigo pojmuje izključno Hojo za Kristusom.
Kaj, ko bi si privoščili kak dober film? Teden je resnično idealen za ogled gibljivih pojavov. Zraven pa, kot vam je drago, smokije ali popkorn, ali: Psihoporn, če bo voajerizem res tako v zagati, da boste primorani svojo pozornost vknjižiti.
Ta teden še ne bo padel Zadnji gozd. Ko bo, vas ne bo več. Nas prav tako ne. Upajmo, da se to ne bo zgodilo. Vsaj ne zelo kmalu. A nič ni samoumevno. Dvignite se kot kaka razbohotena besna cipresa, ki sploh ni podpisala pogodbe o varovanju podzemlja, a jo vseeno tlačijo v to ikonografijo.
Izogibajte se starih Prežihovih povesti. Ne toliko zaradi socialne note, ki jo vsebujejo, temveč, ker posedujete preveč empatije. Boj na požiralniku boste brali kot Boj v požiralniku, kar pa je povsem nekaj drugega. Saj ne, da bi se požrli, samo požiralnik se bo uprl v želodcu, ta dvanajsterniku in na koncu bo divjala vojna vseh proti vsem. Nihče ne bo hotel več lesti v rit ali iz riti.
V teh dneh se boste lahko do sitega najedli. Moča, ki so jo vremenoslovci tako nonšalantno uokvirili v ‘nekaj kapljic’ bi lahko namočila vraga. Kako Nahraniti kamen, pa si preberite v istoimenski knjigi Bronke Nowicke.
Kakšen je sploh Duh kraja, vas bo žrlo. Vsekakor to ni Duh česa, niti hegeljanski duh časa, še manj prostora. Nerodno je edinole to, da naslov uporablja razvezane prijeme poezije, brez vejic in brez genitiva. Naj vas ne zmede, ne gre za še en šlampast izdelek polpismenika. Gre za nič več in nič manj kot nadaljevanje trilogije V imenu države.