Pustite se streči, zaslužili ste si. So obdobja krvavega pota in sekiracije in so obdobja, ko si vzamete Čas za čaj. Tisti pravi, ležerni z obilo debate z ljudmi, ki jih že sto let niste videli, Nobenega prijatelja razen gora. Izpijte ga, potem pa si ponovno privoščite Najlepše izlete za podaljšani konec tedna.
Pomislite, kaj imajo skupnega Fant, krt, lisica in konj? Ne gre za rebus ali kakšno logično igrico, samo pomislite in odgovor se bo pojavil na dlani. Kot takrat, ko ste tonili v štiklu Smreka, bukev, lipa, križ, niste pravzaprav vedeli, da gre za zaumnost, ki nas določa precej bolj, kot karkoli hotenega.
Zgrabite dneve, ki prihajajo. Končno boste prekinili z neutolažljivim spraševanjem, Zakaj se rodimo in zakaj umremo, temveč boste poosebljena Modrost duš dvignili sidro in jo mahnili med Krhke karavane. Zatekli boste Hamurabijeve angele Puste dežele, ki vam bodo zapeli Balado za bencinsko s sirom. Pestro, ni kaj.
Vsaj tja do Jošta se bodo zadeve izkristalizirale. Ne sprašujte Maruče za nasvet, raje posezite po Božičevi Vojaka Jošta ni. To vam bo šele dvignilo krila, počutili se boste kakor Posebneži in neznanci v nemški literaturi. In to je dobro!
Kljub Ledenim možem in deževni Zofiji vas luna ne bo pustila na cedilu. V teh dneh paktira z uranom, kar lahko jasno začutite v čtivu Uran v urinu, gospodar! Da pa ne bo vse tako časovno, se že spravite enkrat na Amerikance!
Zasanjani se boste zbudili in nadaljevali sanje. To se vam še ni zgodilo. Počutili se boste kot v kakem Lynchovem filmu. Okoliščine vas bodo prignale tako daleč, da boste že na pragu paktiranja z Vsemogočnim, taistim, ki vas je pred davnimi leti tako salamensko razočaral. Dragi moji, vstopate v nekaj, čemur pravijo Totalitarizem.
Kako izgleda, če svet zajame epidemija virusa, veste, ne vesta pa, kakšno je Nebo pod vodo. Strinjam se z vami, da zna biti to ena izmed petih najmočnejših doživetij vašega življenja, saj za kaj takega mora biti izpolnjenih sila različnih in težko sovpadlih dogodkov. No, razen če si izposodite perspektivo Tine Kozin.
Bolj ali manj veste, ali si vsaj predstavljate, kakšno je delo arhivarja. Z veliko samote ali samosti. Ta Arhivar pa je čisto poseben. Nekateri domnevajo, da se mu je od osamljenosti povsem skisalo, da vidi bele miši in ga samost ni naredila zgolj nedružabnega, temveč je postal sila sovražen do slehernega drugače mislečega. Ah, privoščite si raje Zbrano delo Vladimirja Bartola.
Sušna doba se je le toliko pregrela, da je od ljubega dolgčasa povabila močo z neba, kar pa je kajpada voda na vaš mlin. S soncem se ne morete kepati, kaj šele pljuskati droptin. Naravnost s sirensko huronskostjo vas Čumnata senčnega boga vabi Na balkon visoke hiše. Če pride pa še Malabar pod roke, boste pa sploh obredli že pol sveta.
Ležerno se boste namestili na svoj najljubši sedalnik in še bolj ležerno odprli knjigo z rdečimi platnicami in … šok. Spreletelo vas bo, da se čtivo v niti eni točki ne sklada z vašimi pričakovanji. To ni nujno slabo, zlomila je obzorje pričakovanj, ne le enkrat. To je dobro, kot Učinkoviti vodja, ki stremi k geslu: Vsem naj bom neznan.
Vaša jeza bo počasi splahnela. Bilo je nevzdržno, pa ste eksplodirali. Saj ne, da bi si jezo želeli izbrisati, potem bi bilo le še slabše. Le, ker se pojavi ob povsem nepravih trenutkih. Ne norite prec k psihiatru ali raznim psi-šalabajzarjem, ki imajo durh prazne denarnice in obirajo druge. Najprej pokukajte v Smrtonosno psihiatrijo in organizirano zanikanje.
Bodite prijazni do slehernega posameznika. Ne dajajte se v zobe tistim, ki imajo največ zaslug za popačeno razumevanje zrcalnega stadija. Bodite prijazni, tudi do sebe, ali do drugega sebe, ki pride naokrog, po krožni poti – prek drugega in nihče več vam ne more očitati, da ste odgovorni za Epidemijo pametnih telefonov.