Indijanski november, ali movember, kot opažate pri zanemarjenih hipsterjih, ki v svojem kokonu razglabljajo o empatiji brez povezave. Navežite se na Modre cvetke, ki vas vlečejo iz povprečja v sproščeno vzdušje nad gozdno mejo. Pa ne dajte več preveč na sodobne moraliste, ki častijo delo. Bodler je kul, Kino tudi, ne zalotite se in niti slučajno ne pomislite na Huysmansa.
Včasih smo peli riba reže raci rep, v času politične korektnosti pa pojemo riba bere raci Pet prijateljev za domače branje. Ne sliši se nič kaj prida, toda volk je cel in koza sitna.
Ker premalo berete, vas bo obiskala policija. Mož postave vam bo napisal kazen in hudo vam bo. Trpeli boste. Situacijo bi lahko opisali kot Zadnjo pot kapitana Scotta, toda kaj bi se matrali? Saj ne razumete reference.
Ne bojte se tistih z dvignjenimi pestmi, zgledajo strašno, a njih navadno odstavijo na drugi tir, ko je to potrebno. Bojte se tihih vod, lahko so prijazne in celo velikodušne in darežljive, v pravem trenutku pa so lahko tudi Gromska strela.
Vaša sicer plašna narava ni v sanjah nič kaj posebej plašna. Tam leti na zmajevih krilih, se tepe s samorogi in obeduje kamne. Ima to kak pomen? Ali je pomen sploh pomemben? Vse to in še več v Jungovi Psihologiji in alkimiji.
Ne dvomite več v vseobsegajočo idejo dobrega, četudi se jo na vso moč trudite iskati pri belem dnevu. Dobro samega sebe ne imenuje tako, to bi bilo preveč pleonastično, iščite v zvezdnem prahu in če boste zasledili pičlih Pet fragmentov, boste zavzeli Olimp!
Kaj ne bi bilo krasno, ko bi lahko bili poklicni bralec. Samo to. Brez drobnega tiska. Prebereš knjigo in se lotiš branja. Vem, hočem, čutim to! In potem znova, novo delo, novo delo. Ga ni lepšega. Toda kaj bi brali na dopustu?