Če je Márquez pisal o Stotih letih samote, pa nam domači matador govori o nečem bistveno bolj krajšem. O Enajstih mesecih žitne kave, ki jo je srebal, dan za dnem, noč za nočjo. Bil je pozabljeno strašilo na polju pokošenega žita.
Po napornih tednih presure, je čas, da vam jo zagode ena dobra kriminalka. Vsaj ena. Če se podvizate, lahko v pičlem času dosežete Četrtkov klub za umore. Petkov klub je pod drobnogledom, sobotin pa rezerviran za pogajanja o ceni motovilca na tržnici. Držimo pesti.
Se vam često dogaja, da ste sposobni speči vrhunsko potratno potico, ko pa je treba nadreti navadnega, vsiljivega prodajalca sesalcev (mišljen so stroji za zauganje prahu in druge nesnage) pa obmolknete, obmirujete kot trmast osel pred ledom. Vse kar potrebujete je Panova piščal.
Samo še malo, pa boste ujeli zasluženo. Kar ste sejali, to boste želi, ne glede na letni čas. To je vaša osebna Biblija greha, ki vas ne bo pustila hladnih. Le opozorilo, biti Satan danes ali pred sto petdesetimi leti je, kot bi primerjal gorčico z zenfom. Kajpada, paradigmatska razlika.
Vse pričujoče strele vas ne bodo ugonobile, vsaj ne na koncu. Na začetku pa, saj veste, kako gre že tista o žabi in vodi in povesti V deželi nevernikov. Zvozili boste, spregledali tudi, prometni znak in skrivni namen Bilitine pesmi, še preden boste pristali pri spremki.
Najeli so vas, da na zabavi igrate Igralko s svinčnikom, toda ali ste sploh pomislili, da z vašim zakrnelim kopitom svinčnika niti držati ne morete. Padal vam bo po tleh…aja pardon. Igrate pavliho. Če se kdo ne bo smejal, mu zavdajte s Klovnovimi pogledi.
Ste vedeli, da se oven bohoti ne le kot simbol na dodgetovih avtomobilih, temveč tudi na grbu Tasmanije? Verjetno ste mislili, da Tasmaniji vladata Zajček dolgoušček in tasmanski vrag, toda ta misel ni bila podkovana z resno literaturo.