Medtem ko gredo cene v nebesa, je branje še zmeraj prizemljeno tam nekje pri znosnih 0 evrov na knjigo. Toda ali je zaradi tega ničvredno? S tem pomembnim vprašanjem se spopada, kdo drug kot Anton Perc v Mojih srečanjih z veliko gospo.
Se spomnite tistega blesavega sošolca, ki je vneto govoril Le potica ni zver? Verjeli ali ne, sedaj je akademik. Piše članke in citira. Nauk te prismuknjene basni je, da ni vse drek, kar smrdi.
Med vsemi svetovi, tudi oz. predvsem tistimi alternativnimi je zagotovo tudi tak, kjer ljudje ne berejo. A mi raje fantazirajmo o tistem, kjer vsi berejo o tistem, kjer vsak dan potekajo burne debate o prebranem.
Čutite, da najhujše šele prihaja. Sami ste šli V pekel in nazaj in zase vas ne skrbi. Skrbi vas za druge, vedno. Dajte jim, kar imate najraje, svoj čas. Vse ostalo lahko počaka.
Tudi vi častite drevesa? Se sprašujete, kako krasno bi bilo, ko bi se naučili govorice dreves? Koliko kakovostnega branja bi kar naenkrat imeli… Drevesa in ljudje, ja to bi bila lepa zgodba.
Bodite veseli, da se ni končalo drugače. Obetali ste si magnifikantne fanfare in sprehod v slogu cesarosti, vendar se noben pomemben dogodek ne zgodi tako. Vsi kar nekako zdrknejo skozi, da se potem vsi čudijo, kako je navadna Panova piščal zadušila topove.
Drugačen um je tisti um, ki ni tak kot drugi umi. Toda, če se ti drugi umi razlikujejo od drugačnega uma, so tudi ti drugačni, ne res? Vsi smo torej drugačni; moramo pa imeti vsi enake bralne pravice.