Če je Márquez pisal o Stotih letih samote, pa nam domači matador govori o nečem bistveno bolj krajšem. O Enajstih mesecih žitne kave, ki jo je srebal, dan za dnem, noč za nočjo. Bil je pozabljeno strašilo na polju pokošenega žita.

Branje v naravi do nadaljnjega odpade. Sezona klopov, komarjev in ostalih nebodigatrebežev nas sili ostati doma, med štirimi stenami, z vklopljeno klimo. Da se bomo počutili bolj žive, bolj blizu avanturi, berimo Egipčana Sinuheja.

Začeli se boste zavedati, da je videz mnogo pomembnejši od vedeža. Pa ne tisti površinski, ampak tisti, ki se skriva pod gladino šminke in ga lahko prepoznamo po debelini nanosa. Debelejša je plast, večja je praznina in več možnosti je, da posodo napolnite, kar je drugega, je zgolj Pasja sreča.

Nihče vam ne bo zameril, če mu boste rekla, da je butast. Razen, če nima smisla za humor in se bistveno premalo ceni, da bi vsako izjavo doumel dobesedno.  Vsi smo kdajpakdaj takšni, hvalabogu; Oshova Ustvarjalnost.

V polfinalu odprtega Zemljinega prvenstva v branju sta se srečali izbrani selekciji Dreves in ljudi. Ljudje sicer nismo slabi bralci, toda drevesa so druga pesem. Ona imajo res čas brati. Zna biti, da bomo tokrat izgubili, a prihodnjič se vrnemo! Bralno navdahnjeni! Preberimo knjižnice že danes!