Zakaj bralci nimamo svoje politične stranke? Kaj ne bi bil svet lepši in mirnejši, ko bi bilo branje Vonneguta, Gogolja obvezno? Sprevideli bi nesmiselnost vojn in banalnosti, cenili bi humor ter sanjali velikopotezno.
Podvizajte svoje novembrske opravke, shranjene v temini vaše duše, da vas ne zalotijo nepripravjene sredi meseca dekabristov. Kaj lahko se zgodi, da vas zateče 1000 let mraka in luči, potem vas niti Tavčar niti Mencinger ne utegneta rešiti.
Od nekdaj ste trdno verjeli v lastne voditeljske sposobnosti, a kaj ko ne znate svoji volji podrediti niti svojega pametnega telefona. Če bo šlo tako naprej kmalu ne boste obvladovali niti kavnega aparata, budilke in paličnega mešalnika. Nekaj bo treba ukreniti, saj, kot čivkajo vrabci Bogovi se nam smejijo.
Bliža se sezona piknikov. Piknik predstavlja nekaj lepega, nekaj česar bi se človek moral veseliti. Prinaša pa neprijetna vprašanja, tesnobo, uničene sanje ter kup okolju neprijazne plastike. Kdor ne želi drame, razočaranj in človeških stikov, ali kdor na piknik ni vabljen, naj bo lepo doma in bere.
Samo na znanje, debeljenje lune sovpada z debeljenjem nasploh, zato pazite pri čipsu, presticah, pivu in podobnih zapolnjevalcih dolgčasa. Da pa boste lažje speljali pa vzemite v roke kar najbolj globoko kriminalko, kar jih premore slovenski jezik: Zvezdno karto.
Težavnim časom navkljub si boste naročili kozarec vedrine. Edino, česar vam ne morejo vzeti, pa naj še tako sveto prisegajo na eno samo resnico. Ta je sicer res samo ena, le da jo vsak skrajnež gleda s svoje perspektive. Vi pa nimate težav z raznolikostjo; dobro se zavedate, da gre za nič manj kot za Človeške stvari.