Novodobne lučke, s katerih ogledom boste doma privarčevali pri štromu, pofočkajte na Živi ogenj gledališča. Tam najdete vse, kar vas bega in spravlja v zadrego, tudi Andre Rieu vas ne more bolj izprazniti, kot vas teater lahko zdrobi. Biti izgubljen je pol poti do Parnasa.
Pa kaj potem, če se vsi ozirajo za vami in iščejo svoj odpadni element. To je njihov problem, zberite se in berite O poeziji, o tej nekdanji religiozni panogi, ki jo je brezkompromisno preplavila znanost, z Zolajem na čelu. Pustite dihati listu in svet bo obstajal tudi brez vašega angažmaja.
Še enkrat premislite, preden popolnoma zavrnete povabilo. Odhod ob 16. 50 bo pravšnja stvaritev vaše lastne avantgardnosti, da pridete nazaj na lastni tir samoizpolnitve. Le ne nadejajte se, da boste pojme, ki jih hočete doseči, našli pod enakozvočnimi naslovi knjig. Iščite v glasbi, med podobami in med ljudstvom, le Pazite se psa.
Indijanski november, ali movember, kot opažate pri zanemarjenih hipsterjih, ki v svojem kokonu razglabljajo o empatiji brez povezave. Navežite se na Modre cvetke, ki vas vlečejo iz povprečja v sproščeno vzdušje nad gozdno mejo. Pa ne dajte več preveč na sodobne moraliste, ki častijo delo. Bodler je kul, Kino tudi, ne zalotite se in niti slučajno ne pomislite na Huysmansa.
Podvizajte svoje novembrske opravke, shranjene v temini vaše duše, da vas ne zalotijo nepripravjene sredi meseca dekabristov. Kaj lahko se zgodi, da vas zateče 1000 let mraka in luči, potem vas niti Tavčar niti Mencinger ne utegneta rešiti.
Predolgo ste odlašali z odločitvijo, če se splača, ali ne. Splača se sicer ne, a kdor ne riskira, ne gloda slastnih žemljic, tako kot Bela pritlikavka ne garantira, da se bo scenerija nujno skladala z butajočimi zvočniki zapovedanega veselja.
Saj ne, da bi vas resnično zeblo, pogrešate tople dni na plaži, po parkih, magari na avtoodpadu, samo da bi se izmaknili sosedovemu dimniku, ki vam, nebrojnim priporočilom navkljub, nesramno puha v obraz. Preselite se v Avgust, ni važno čigavega, lahko zaprete oči in si predstavljate, da ste Oktavijan, ki bere Escherjeve konstrukte.
Tokrat bo šlo skrajno na tesno. Ne bojte se prihodnosti, slabše pač ne more biti. Držite se zlate rečenice, kdor prelaga z danes na jutri, je keramičar. Pazite, da ne prestopite Roba zemlje, saj se ob nabrušenih bogovih kanite porezati.
Vreme bo dobrovoljno naklonjeno tistim, ki jih ne marate. Začnite jih marati, saj vas lahko sredi najhujših neviht spravijo na suho. Največji vtis na vas bo napravila Analfabetka, drugače Sara. S svojo neizprosno okrutnostjo bo amputirala krdelo preizobraženih pametovalcev. Pustite se sanjam in si recite: Moje je maščevanje.
Za Prešernovo si privoščite oddih v kakšni inštituciji za duševne zadeve, kak muzej ne bo odveč, galerija še manj. A do tedaj je še daleč, zato si predočite seznam čtiva, ki ga sramežljivo skrivate pod preprogo. Začnite kar s Terezijevimi dojkami.
Kar naprej jamrate, da vam za branje zmanjkuje časa. Prelisičite eno izmed besed in ji podtaknite drugo, da vam recimo za službo zmanjkuje časa. Boste videli čudež pri Kobaridu, branje se bo samo naselilo med vas in vas pogoltnilo kot Luknje posrkajo sir.
Prepričujete se, da so želje posameznika enako pomembne kot želja množice. Zlomek je, da vam gredo želje ostalih blazno na živce, najraje bi jih kar eliminirali. Ni vam treba igrati asketa, da bi skužili tisto o vzajemnem mišljenju drugih o vaših željah. Če se vam po Čarovnikovem vajencu ne kolca, vam ga Črna vdova garantira.